Ko pomislim na orehe, se vedno spomnim na mojo babico. Ko sem bil še zelo majhen, sem se namreč vedno rad odpravil do nje, saj mi je pripravila kakšno sladico iz orehov. To pa mi je bilo prav nekaj neverjetnega, saj sem imel to najraje na svetu. Na primer kakšna potica. To je bilo nekaj neverjetnega, saj jo je res znala pripraviti na poseben način. Prav tako sem se tudi vedno odpravil k njej, ko so zoreli orehi in smo jih skupaj pobirali s tal.
Tako so bili ti res nekaj posebnega zame in imam iz otroštva spomine na mnoge slastne sladice iz teh oreščkov. Ko pa sem odrasel, pa orehov dolga leta nisem več jedel. Nekako je to ostalo za mano. Tedaj pa sem se en dan čisto naključno v trgovini ustavil pri orehih. Vanje sem se prav malo zagledal in se spomnil vseh tistih spominov iz otroštva. Zato pa sem kar kupil eno vrečko, ter jih nesel domov, da si pripravim kakšno pecivo, ali pa da jih jem le kot kakšen prigrizek.
To pa mi je nato povrnilo še toliko več spominov. Tedaj so mi orehi prav spet postali zelo všeč. To pa je v meni porodilo idejo, da bi še na svojem vrtu posadil oreh, ter bi lahko prideloval svoje. To se mi je zdelo zelo prijetno, saj bi se potem spet lahko vsako sezono odpravil malo ven na vrt, ter pobiral orehe s tal, ko bi bila sezona za te.
Dokler pa bi to storil, ter bi začeli orehi rasti, pa sem se še vedno odpravil do babice, saj je še živa, ter jo prosil, če si lahko vzamem nekaj orehov za domov. Seveda pa mi jih je vedno z veseljem dala, saj jih je imela doma tako ali tako preveč. Tako mi je to za ta čas čisto zadostovalo. …