Lansko leto sem imela zelo dober načrt, da bo moja prva pesem izdana v dveh mesecih. Ta dva meseca sta se zavlekla v eno leto in sedaj ne vem točno, zakaj ne grem do studia, da to zaključim. Kot da bi sama sebe sabotirala, pa ne vem čisto točno, zakaj. Po eni strani komaj čakam, da jo izdam, po drugi strani me je pa strah, da ne bo odziv takšen, kot bi si ga želela. Po svoje je prav hecno vse skupaj. Vem, da bom pesem zaključila in jo izdala, ampak čakam na pravi trenutek, ki ga kar ni. V resnici niti ne vem, kaj je pravi trenutek.
Toliko let vlaganja v glasbo in končno sem pred tem, kar sem si želela ves čas, sedaj sem pa obtičala. Lahko bi seveda prej naredila kaj, kar bi bilo mnogo slabše in tega vsekakor nisem želela. Zato sem šla preko sebe v več pogledih, da bi ja lahko naredila prvi izdelek na visokem nivoju in morda sem malce pregorela. V tem stanju si pa vsekakor ne želim zaključiti ničesar, ker ni vredno. Tisti trenutek želim biti vesela in polna motivacije. To pa ta trenutek nisem ravno. Sem se pa vsekakor marsikaj naučila tako v glasbi kakor pri sebi. Takšen napredek, ki sem ga naredila na vseh področjih v zadnjem letu, je skoraj nepredstavljiv. Ampak mi je zagotovo uspelo več, kot sem pričakovala.
Ta trenutek je le še vprašanje časa, kdaj bo prva izdaja. Potem me pa čaka zaključevanje novih projektov, ki so že narejeni na pol. Iz moje strani so vsekakor zaključeni do faze mojega trenutnega znanja. Naprej me pa čaka novo učenje. …