Bližal se je očetov rojstni dan. Letos sem se odločila, da ga bomo praznovali pri nas doma. Starša sta že v letih in ne bi jih rada obremenjevala s tem, da nas gostita. Moj najstarejši sin Lovro se je pošalil, če se zavedam, da bomo spet poslušali predavanje o dedkovi ročni uri znamke Certina. Vsi smo se nasmejali, saj vemo, da je to predavanje obvezno na vseh družinskih druženjih. Moj oče je svojo uro Certina dobil od svojega dedka in je nanjo zelo ponosen.
V nedeljo sem pripravila tatarski biftek, skuhala govejo juho, vem da jo starša pričakujeta, pripravila sočno govejo pečenko Wellington s prilogami in najljubšo čokoladno lešnikovo torto mojega očeta. Zbrali smo se vsi domači, pojedli okusno kosilo, nazdravili očetu in čakali kdaj se bo začelo.
In se je, kot vedno. Začel je s tem, kako kvalitetne so ure Certina, kako dolgo je blagovna znamka Certina prisotna v svetovni urarski industriji, kako že od vedno skrbijo za:
- visoko kakovost
- zanesljivost
- popoln dizajn
- funkcionalnost
- povečano odpornost na udarce…
Vsi ostali smo samo kimali in pritrjevali in čakali, da pove vse kar ima povedati. Takrat se je oglasil Lovro in spomnil svojega dedka, da je pozabil omeniti, da imajo ure Certina izjemno vzdržljivost. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar nismo pričakovali. Moj oče si je odpel svojo uro, kar ne stori nikoli in jo z žarom v očeh podal Lovrotu. Sin sprva ni doumel, kaj se ravnokar dogaja. Ko pa se je zavedel, da njegov dedek pravkar svojo ljubljeno uro Certina podarja njemu, je bil resnično ganjen. Nadel si jo je na roko in zdelo se mi je, da se drži bolj ponosno in vzravnano kot običajno. Bila sem hvaležna svojemu očetu, edini pomislek, ki smo ga imeli vsi skupaj je bil, da bomo prihodnje leto najbrž poslušali dve predavanji.